Zjutraj sem dobila sporočilo od none, da je danes post in da ne smem jesti mesa. Prav zares še danes ne vem, kdaj napočijo takšni dnevi in zakaj so tako razporejeni. Niti ne vem kaj se zgodi če se tega ne držiš. Vsekakor mi je zanimivo, in ko dobim od none takšno sporočilo si vzamem to kot izziv. Sama imam meso namreč zelo rada, čeprav ga morda zadnje čase jem zares vedno manj. Tako da si takšnih dni ne jemljem preveč k srcu, pa tudi ne delam velike drame glede tega. Pomislila sem, da pašte pa že res dolgo nismo jedli hkrati pa so se mi zacedile sline. Tako da definitivno bodo testenine, z neko omako. Že dolgo nisva jedla tune… tako da bo danes pašta s tuno.
Ura je že hitro bežala, jaz pa sem imela še veliko za postoriti, tako da sem kar dala vodo na plin, in med tem ko sem čakala da zavre sem šla pospravljati malo po stanovanju. Ko sem že vse dala na svojo mesto in prišla v kuhinjo je voda že zavrela. Tako sem vrgla v lonec pašto, jo osolila ter pospravila še čistila ki sem jih prej potrebovala ko sem pospravljala polico. Nasesekljala sem česen, peteršilj, zmlela sončnična semena, da je nastal kot nekakšen pesto ter na olju malce popražila. Dodala sem dve konzervi tune in zopet malce pomešala. Brez smetane ne gre. Saj imam kremne stvari zelo rada. Tako sem prelila še eno celo smetano in dodala še malce limoninega soka. Sedaj je bila tudi pašta že dovolj skuhana, tako da sem jo stresla v pripravljeno omako in vse pomešala. Tudi dragi je že prišel iz službe. Med kosilom sva si izmenjala par besed, kaj se nama je vse zgodilo čez dan in uživala v postnem dnevu s testeninami.