Ravenska jama se nahaja v Ravnah pri Cerknem. Ozek vhodni rov na nadmorski višini 703m nas popelje v 352m dolg splet rovov v treh nivojih. Najnižji doslej znani del jame leži 20.5m pod vhodom v jamo.
Aragonitno Ravensko jamo je odkril po naključju domačin Martin čelik že leta 1832. V veri, da je za točo, ki je uničila Ravnjanom pridelek v letu 1832 in 1833, krivo odprtje jame, je kmet vhod v jamo zazidal.
V začetku 20. stoletja so Ravensko podzemlje raziskovali cerkljanski planinci, med obema vojnama pa italijanski speleologi. Jamo so po dolgoletnem prizadevanju dr. Romana Savnika “ponovno odkrili” leta 1956. Za ohranitev aragonitnega okrasja in lažji dostop v podzemeljski svet danes skrbijo člani jamarskega kluba Srečko Logar.
Jama je oblikovana v srednjetriasnem langobardskem apnencu in dolomitni breči, ki sta v obliki velike leče vložena v obsežen masiv vulkanskih kamnin. Po pobočjih Malega in Velikega Kuka najdemo sivozelene keratofrije, porfirje in porfirite, temno olivnozelen diabez in njihove tufe. Velikost jame in njena nenavadna lega kažejo, da so bile v času njenega nastajanja jamskega sistema v širši okolici Raven precej drugačne geološke razmere, kot jih opazujemo danes.

Krhke, snežno bele aragonitne kristalne prevleke najdemo v obliki stalaktitov in stalagmitov, sig ter različno oblikovanih iglic. Najimenitnejši so skupki tudi čez 10cm dolgih iglic v obliki ježkov, ki predstavljajo krono okrasja Ravenske jame.
Poleg aragonitnih najdemo tudi kapniške prevleke. Oba minerala, kalcit kot tudi aragonit, ki krasita ravensko podzemlje, imata enako sestavo – CaCo3. Nastajanje enega ali drugega je odvisno od kemične sestave vode, ki kaplja skozi jamski strop. Voda, iz katere se izlagajo aragonitni kristali, mora vsebovati vsaj 3-krat več raztopljenega magnezija kot kalcija. Kot kaže, nastaja danes v jami tako aragonit kot tudi kalcit.